Naše malo mesto postaja prijazno pešcem in kolesarjem. Kar je zelo vzpodbudno. Avtomobili se umikajo iz mestnega središča, pa tudi povezava s sosednjim mestom je zdaj narejena. Zaprli in preuredili so obalno cesto, zelo pohvalno. So pa tudi poskrbeli za obvozne ceste, tako, da tudi vozniki avtomobilov niso ali nismo prikrajšani za povezave.
Obalna sprehajalna pot pa je namenjena samo pešcem in kolesarjem, pa tudi vsem, ki se prevažajo s skiroji in rolerji. Pa se bom tudi jaz preizkusil še v rolanju. Sicer smo se v mladosti veliko kotalkali, pa rolkali in drsali, ma je to že kar nekaj let nazaj. Odpravim se v trgovino, da nabavim rolerje in vso potrebno zaščitno opremo, ki jo bom sigurno potreboval. Doma so se vsi začudeno spogledali, ko sem vse kupljeno zložil na kuhinjsko mizo in se zasmejali na ves glas. Nasmejali smo se ga do solz. Naslednji dan pa akcija. Dodatno zavarovanje imaš, me vprašajo in se spet nasmejijo do solz. Z avtomobilom se odpeljem do parkirišča pred sprehajalno potjo. Najprej zaščita, na kolena in komolce namestim ščitnike, na glavo poveznem še čelado, obujem rolerje in na roke še rokavice. Dobro, da ni veliko ljudi in upam, da ne srečam koga poznanega. In se poženem. Noge ne ubogajo najbolj, pri poganjanju pa krilim z rokami okrog sebe. Nimam ravno nekega lepega stila. Od daleč sem verjetno viden kot pavliha. Nekako se pripeljem do prvih klopc in ves zadihan sedem na eno izmed njih. Težka bo, ti rolerji mi bodo dali vetra. Pogledam naprej po sprehajalni poti, kar gneča. Naprej ne bo šlo, bom podiral sprehajalce kot za šalo, s tem svojim manevriranjem. Počasi vstanem in se odpravim nazaj proti parkirišču.
Zanimivo, enako dolga pot je nazaj, meni pa se zdi enkrat daljša. Bo potrebno kar nekaj treninga, da osvojim tehniko rolanja, ampak z malo volje mi bo tudi to uspelo.